Od nekdaj mi je bilo jadralno padalstvo zelo fascinantno. Spomnim se, da sem že kot otrok zelo rada gledala proti nebu in se res razveselila, če sem videla kakšno padalo. Res mi je bilo lepo gledati, kako je lebdelo na nebu in jadralo kot ptice na nebu.

A nikoli nisem videla, kako je na koncu to padalo pristalo, saj je vedno izginilo za kakšen hrib. Tako pa se je danes jadralno padalstvo že toliko razvilo, da gre pravzaprav lahko že vsakdo na jadralno padalstvo in doživi to izkušnjo na nebu. Sicer nisem ravno prepričana kako je bilo včasih, vendar se mi zdi, da je danes ta šport vedno bolj pogost in kljub pomislekom za nevarnost, so pravzaprav te nesreče res zelo poredko. Je pa tudi res, da so stroge omejitve in da kar tako v tandemu pravzaprav niti ne smeš jadrat. Namreč obstaja kar nekaj predpisov in izpitov, ki jih moreš opravit, preden prevzameš tako veliko odgovornost v tandemu. Prav tako, pa je potrebno kar nekaj kilometrine in posameznih letov, preden sploh lahko greš leteti višje in višje. Mislim da je to še kako prav, saj navsezadnje se lahko na takšni višini marsikaj zgodi, hkrati pa tukaj ne gre samo za tvoje življenje, ampak tudi življenja drugih. Prav tako, pa niti ni tako poceni šport, zato je še kako pomembna resnost in prevzemanje odgovornosti. Tako morejo aktivni padalci tudi dobro poznati kraj in vremenske razmere, saj se na nebu lahko hitro situacija obrne. A ob vsej tej čudoviti izkušnji je ta še vedno nepozabna in popolnoma doživeta.

Mislim, da bi moral čisto vsak vsaj enkrat skočit s padalom, saj je res neprecenljivo in danes tudi zaradi ve te tehnologije in pogojev ter znanosti tudi toliko bolj varno kot v starih časih, ko še ni bilo tolikšne opreme in toliko znanja kaj sploh jadralno padalstvo je.

…