Moj mož David je lovec že približno dvajset let. S prijatelji lovci hodijo redno na lov, potem se še malo ustavijo v lovski koči, če so kaj ulovili si skuhajo, drugače pa nazdravijo na žalost, ker lov ni bil uspešen. Že dolgo me prepričuje naj se mu vsaj enkrat pridružim, da doživim to veselje in da bom razumela kaj lov njemu pomeni.

Do sedaj se mi je uspelo spretno izogibati povabilu, vedno sem našla “utemeljeni” razlog, da ne morem z njim. Prejšnji dan pa mi je David nastavil past, govorila sva o tem, da bova v kratkem obiskala najine dobre prijatelje. Tik zatem me je vprašal, kaj delam v soboto popoldan. Ker sem predvidevala, da bova šla na obisk, sem rekla, da imam čas. On pa je odvrnil, da super, ker greva skupaj na lov. Stisnjena ob zid sem privolila in upala, da bo zelo slabo vreme.

V soboto se je tudi vreme zarotilo proti meni, saj je bil čudovit sončen dan. Odpravila sva se torej na lov globoko v gozd. David s puško in daljnogledom, jaz pa s hrano in pijačo v nahrbtniku. Hodila sva kar nekaj časa, se pogovarjala in že sem pomislila, da to ni tako slabo in bi se mu na lov lahko večkrat pridružila.

Našla sva si skriven kotiček, se zamaskirala in iz nahrbtnika sem vzela kruh, dunajski zrezek in pločevinko piva. David je zavil z očmi, rekel je, da to ni piknik, ampak lov, da morava biti čisto pri miru in tiho. Po desetih minutah sem ga vprašala, če bova še dolgo tiho, pa je rekel, da sva komaj začela. Ker sva imela srečo, se je čez dobre pol ure prikazala lepa košuta. David se je pripravil, nastavil puško, jaz pa sem začela jokati. Prepričala sem ga, da jo pusti živeti, ker je lepa, ker jo je škoda, pa mi je rekel, da je to lov in smisel lova je ustreliti žival. Scenarij se je ponovil še dvakrat.

Na koncu sva odšla domov praznih rok, David pa se je odločil, da me na lov nikoli več ne pelje s sabo.

…