Zunanji bazen v bližini že odprt, zato greva ta konec tedna s prijateljico na popoldansko kopanje. Jezera, ki jih imava v bližini, so še premrzla, morje je pa predaleč zato, da bi šli tja za dve uri. Če bi imela cel dan na voljo, bi vsekakor odšla raje na morje, ampak ta trenutek to žal ni opcija.

Komaj sem čakala, da se bo otoplilo do te mere, da bom lahko hodila na bazene in na morje. Komaj čakam tudi čas, ko bo možno, da se grem tudi na jezera kopat, ampak to mislim, da bo še nekaj časa trajalo. Vsaj za moj okus vodne temperature. Tisti, ki so navajeni hladnejše vode, se že kopajo, žal pa nisem jaz menda njimi, ker mi je to vsekakor premrzlo. Ne vem, koliko let je že od tega, ko se optimistično malce prezgodaj zaplavala v Bohinjskem jezeru in od takrat naprej trikrat premislim, če bi zaplavala tam. Še danes čutim tisti hlad, zaradi katerega sem skoraj poletela ven iz jezera. Jaz potrebujem vročino, da se lahko kopam, drugače le sedim, kje ob vodi in se sončim.

Torej načrt za bazen in sončenje je urejen. Sedaj me pa čaka le še, da preživim nekaj dni in potem odidem tja, ter pozabim za dve uri, da karkoli drugega obstaja. To je tisto, kar nujno potrebujem po vseh obvezanostih, ki jih imam zadnje čase. Vstanem namreč okoli šestih zjutraj, in ko naredim vse, kar moram je ura enajst zvečer. In še kakšen mesec ali dva tega me čaka.…