Nikoli nisem marala zobozdravnikov, še manj sem si želela, da bi si kakšen ortodont ogledoval moje zobe. Vem, da so zelo krivi, ampak taki so, moji so. Mama me je že kot najstnico prepričevala, naj ga vendarle obiščem. običajno z besedami ” Mojca tako lepa si, zakaj bi z nasmehom vse pokvarila “. Prijateljice v srednji šoli so me prepričevale, da ortodont ni noben bav bav. V bistvu niti ne vem od kje sem imela tako velik odpor, vem pa da me nihče ni mogel prepričati v nasprotno.
Srednjo šolo sem zaključila, prav tako pedagoško fakulteto. Sošolke na fakulteti so zbijale šale na moj račun, češ kako bom učence prepričala naj skrbijo za svoje zobe, če sama ne. Na lep sončen popoldan sva s najboljšo prijateljico Mašo sedeli ob morju in pili kavo. Pri sosednji mizi sta sedela dva mlajša moška, črnolasi mi je takoj padel v oči in pogled mi je stalno uhajal k sosednji mizi. Opazila sem, da tudi on pogleduje k meni. Maša je kmalu ugotovila v katerem grmu tiči zajec, ko pa je videla h komu beži moj pogled, se je od srca nasmejala. Kmalu mi je bilo jasno zakaj, povedala mi je, da je ta srčkan črnolasec naš novi ortodont Peter. Hitro sem zaprla svoja usta, saj nisem vedela ali me gleda zato ker sem mu všeč ali opazuje katastrofo v mojih ustih. Ona pa ga je že povabila k najini mizi in naju predstavila. Izkazalo se je, da je bil ortodont Peter ne samo lep ampak tudi prijazen, srčen človek. Niti z besedo ni omenjal mojih zob. Dal mi je vedeti, da sem mu všeč, takšna kakršna sem.
Od tega dne je minilo že pet let, z Petrom sva srečno poročena, na poti je najin prvi otrok. Sčasoma je poskrbel, da mi beseda ortodont ne povzroča več groze. V nič me ni silil, ko sem se sprostila, je poskrbel, da imam sedaj najlepši nasmeh na svetu. Usoda se včasih prav zanimivo poigra z nami.
